Renesansa življenja vs. resignacija + tema

Končno sem našel nekaj časa zase. Po sprejemu novice, da sem smrtno bolan, sem bil precej zaposlen s študijskimi obveznostmi, tako da šele danes lahko s prosto mislijo predelam nakopičeno gradivo. Kar precej se ga je nabralo, zalogo moram čim prej odpraviti, saj zaloge dražijo proces proizvodnje ali storitve, vsaj tako me učijo na faxu in celo prav imajo.

V mojem primeru pa te zaloge zasedajo prostor na mojem pomnilniškem prostoru v glavi. Čeprav je kapaciteta vsega spoštovanja vredna, se pa vendarle lahko zgodi, da bo tudi moj “disk” kdaj prenasičen, zato je potrebo redno čisčenje ter zippanje podatkov. Proces nekako poteka že od 13.30 ure, ko sem končno prišel v tišino svojega doma. Na srečo me je stanovanje pričakalo prazno, ….družina na delu, v službah, šoli, pri zdravniku, kdo si ga vedi kje še…. prižgem računalnik…….se povežem z omrežjem……..poiščem en ok komad..navijem na glas……..in sledi nepopisni občutek sprotitve. Kakšen srostilni učinek ima glasba, vsaj name, to je najzaneslivejši recept, da me iz turobnega stanja spraviš v veder smeh ala St***y style ( to bo vedla oseba, ki jo imam neizmerno rad….ona me ljubi…mogoče jo tudi jaz…….vsaj zdi se mi tako) v roku dveh sekund.

Sonce so zakrili lenobni oblaki…….tudi sonce je posrednik vedrega počutja, jaz bi brez sonca umrl, grr, raje sploh ne pomislim, da bi živel npr v Ljubljani, enostavno premalo sonca imate dragi Ljubljančani….in to se vam pogosto pozna tudi na medčloveških odnosih ter komunikaciji, preveč ste pasivni, naelektreni, popadljivi, egoistični,vzvišeni,.. in to vse v enem, ne vem kako vam to uspe. Malo si poglejte Štajerce in nas Primorce, hihi , ves čas vedri in energični, ker imamo toliko sonca.

Putimo to…..danes imam dan za sproščanje, zato je tudi moje pisanje zelooooo sproščeno….

Nekaj mi ne da miru…..en glas se mi ves čas oglaša v glavi, en prešeren smeh in prijazen glas, glas osebe, ki me ima neizmerno rada……in jaz to čutim in vem,,,,,,,zato še enkrat ti hvala za vse. Vse, kar se mi je slabega zgodilo v zadnih nekaj mesecih, naju je še bolj povezalo. In ta vez je trdna…če je prestala brez posledic take udarce kot je pozdrav smrti, kot so dvomi iz globin srca, kot so dvomi o najini kompatibilnosti na obeh straneh,…, potem bo prestala še marsikaj. Jaz verjamem v naju….upam, da tudi ti.

Neizmerno te imam rad in sem ti iz dna srca hvaležen za vsak trenutek, ki mi ga namenjaš, za vsak poljub, ki mi ga daš, za vsak objem, s katerim mi daš občutek varnosti in zaželjenosti, za vsako misel tolažbe, ki mi je prišla v teh težkih časih neizmerno prav. hvalaaaaaaaaaaaaaaaaa tiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii

in še nekaj………..rad te imam………neizmerno rad……….in ves sem tvoj……..

Oj! 

Prebiram svoje besede….in sploh ne morem verjeti, da sem lahko napisal tako dobro…..prebiram svoj Uvod …in Prvo nedeljo…..zanimivo….zelooo dolgo se nisem zavedal svojih sposobnosti, vedno so me drugi opominjali, da nosim v sebi velik dar in veliko nalogo……..

Zanimivo….res zelo zanimivo… kako se ves čas skrivam v svoji skromnosti……kdaj se bom rešil svojih okovov??? hmm težko rečem, upam pa vsaj, da pred svojim verjetno preranim odhodom………..

Pa pustimo to……..danes me je na balkonu, kjer sem užival na sončku prešinila kruta misel………..bolezen mi preprečuje, da bi kadarkoli imel svoje otroke…….hmm precej krivičen priokus se je začel mešati z vonjem sosedinega novega mehčalca perila………..pa tako si jih želim………….zdej pa rečite, da Bog ali Kdorkoli že nima smisla za humor……………..poleg ene “obremenilne” okoliščine mi doda neizmerno željo po otrocih,,,,,,, potem pa doda še ščepec bolezni, ki dokončno preprečuje, da bi se kdaj moja velika želja uresničila……pa tako jih imam rad, nor sem na male potepine, ki skačejo naokoli in raziskujejo nekaj povsem novega, nekaj česar bodo imeli kot odrasli polno glavo……….in to jim bo presedalo………….v tem bi jih morali posnemati………ves čas…….

Meni se kljub 21im letom zdi, da svet šele spoznavam…..vsak dan se neizmerno čudim lepotam oblik, sveta, narave, in to že od nekdaj…..kot da bi mi življenje že dolgo šepetalo - užij svet, kajti čas uživanja bo nekoliko krajši…………..če bom res sproznal cel svet in se naužil vseh znanj tega planeta, potem bom umrl mirne vesti………….

Pogosto razmišljam, kako ljudje nečimrno bežijo mimo svojega sveta, brezbrižno ne opazijo malih lepot…….in rečem: “ljudje, vi neumneži, ki ste se razvili iz opic, bodite vsaj malo podobni svojim prednikom, oni znajo uživato svet, okolje naravo, mi na vrhu prirodoslovnega drevesa smo se pa totalno idiotiziali…..in pozabili na svet okoli nas…….kaj nam pomaga asfalt in beton iz naših rok….neštetokrat se je izkazalo, da je hitro uničljiv, narave pa ne uniči nič, z vsakim udarcem se odzove na nov način in v drugih oblikah……in to lastnost občudujem in bi se je rad naučil, ker mi bo v prihodnosti še neštetokrat prišla prav……in ne samo meni……veliko bi se lahko naučili od sveta okoli nas………..ne jemljimo ga kot neko banalnost in brezveznost……začnite raziskovati, bodite mali otrok, prevračajte kamenje,,,,,pulite trave…..plezajte po drevesih…če boste našli kaj lepega, mi sporočite……rad bi spoznal vse lepote tega našega Sveta,,,,,,,,,sam ne bom imel časa, da spoznam vse…..torej pomagajte mi…..do bom “nadoknadil” izgube, ki jih bom utrpel po odhodu…..

Veselim se spokojnega večera in gledanja skozi okno…….zvezde so prelepe….sploh če jih gledaš z mojimi očmi….

papa      newlife…….

Lep pozdrav vsem!!!!!!

Začetki, uvodna spoznavanja,.. so ponavadi prijetna, umirjena; ljudje navežejo prve stike z preprostimi banalnimi temami o vremenu, športu, družini, tisti brez domišljije začnejo s politiko ;).

Tudi sam ne bom začel s težkimi temami vsakdana; ljudje, saj je sobota - prijeten dan, ki napoveduje sprotitev čez čudoviti vikend. Toda, žal, miren dih ni usojen vsem ljudem…žal se vseskozi dogajajo takšne in drugačne neprijetnosti, ki na “mehiški” način začinijo naša življenja. Hehe, kakšna ironija - vsakodnevne križe primerjam z začimbami…..ne morem si pomagati, sem človek prispodob in sem že odnekdaj živel v svetu podob, in ravno to je vzrok, da moj vsakdan skušam spraviti v vizualni format razumevanja ter obravnavanja. To mi pomaga, če pa tudi vam, presodite sami.

Ravno včeraj, na dan petka trinajstega, sem dobil potrditev, da smo tudi ljudje blago z omejenim rokom trajanja, žal se ta potrditev izkazuje ravno pri meni osebno; ravno včeraj, ko so vsi govorili o strahotah in pogubah povezanih s petkom trinajstim, sem izvedel, da sem resno bolan - strahota, ki sem jo doživel pred 9 meseci je spet vstala iz groba, zanimivo…mistična doba, ki mlademu človeškemu življenje daje moči in oblike za vstop v realno samostojno življenje se je pri meni izkazala v drugo kot pogubna. Devet mesecev je trajalo, da je v meni v vsej svoji mogočnosti zaživel “otrok” kot plod krutega dejanja, kakterega žrtev sem bil. Prvih nekaj trenutkov po novici sem se počutil popolnoma brezmočnega, enostavno niti dihati nisem mogel……tako mlad, tako ambiciozen, s tako pozitivnimi vizijami……ampak kljub vsemu sem dobil jasen znak, da bom verjetno imel precej manj časa kot preostali, da uresničim in dosežem tisto, kar je glavno gonilo vseh mojih dejanj……spoštovanje soljudi….to je vse kar potrebujem,……..tako malo…a tako pomembno………moja skromnost se je spet izkazala kot popolnoma nepomembno dejstvo v delitvi pravice in krivice, ki jo naokoli prenaša mati Usoda. Spet sem jih dobil po glavi, tokrat je bila “vzgojna” klofuta precej boleča…..razumljivo.

Vse pa le ni tako črno………..človek ne sme skloniti glave, Winston Churchill je nekoč dejal: Že malo popuščanje sovražniku pomeni poraz!” In imel je prav, njegova trdna pokončna drža ga je popeljala na tron zmage nad mogočnim sovražnikom. Tudi sam ne bom klonil, želim se boriti in želim zmagati, zmagati pa pri meni pomeni doseči spoštovanje okolice. Ko bom dosegel to, bom lahko mirno legel k večnemu počitku, pa naj bo to pri 25ih, 30 ih, 50 ih ali pa 80ih.

Znanost vsak dan napreduje, pustimo se presenetiti; upanje ostaja - sam osebno nisem nikoli maral te fraze, ker je bila v zgodovini prevečkrat zlorabljena v izkoriščanju šibkih; toda sedaj jo moram imeti rad, drugega mi ne preostane, upanje je edina stvar, ki me potolaži, ko se ponovno spomnim na svojo usodo. Torej trkam na vest vseh tistih, ki imate znanje, pomagajte mi, meni in meni podobnim; če imate talent, če imate znanje, če imate moč, potem pomagajte - egoistično skrivanje in mišljenje “kaj sem pa jaz kriv, da si ti bolan” je nemoralno, je greh, je hud delikt proti človečnosti…..Mogoče bi kdo pomislil, da so to besede mojega obupa, ne niso!! To so besede mojega boja, moje trmoglavosti in moje že od nekdaj pokončne drže. Ne, ne bom se predal, ne bom kot večina ljudi s podobnimi tegobami, toda….v tem boju je težko preživeti sam. Vsaka izjemna osebnost iz človeške zgodovine je imela tihega podpornika, nekoga, ki je predstavljal moralno oporo, vire energije, vire veselja in vir trdnosti. Vsaka hiša rabi temelje, za vsakim uspešnim moškim stoji izjemna ženska, za vsako uspešno žensko stoji uspešen moški,…..in tudi jaz potrebujem te temelje. Trenutno ustvarjam “gradbeni načrt” svojih novih fundamentov. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost; me prav zanima koliko “zidakov” bom lahko vgradil…..usoda mi daje na voljo zelo malo možnosti, zaenkrat imam samo tri kamenčke v mozaiku mojega obstoja. Verjetno se bo našel še kakšen. Toda kljub temu, da bo ta mozaik tako majhen, je najpomembneje, da bo trden, da bo preživel viharje in nevihte. To je moje upanje …to je moje poslanstvo……..to je moje resnično življenje……to so trpke misli, ki se mi utrnejo, ko se ponovno zavem svoje realnosti.

Življenje je ena velika slika, mozaik…….hmm, človeštvo že od svojega začetka skuša obvadljivo razumeti svetost, ki ji rečemo življenje. Še danes je ne razumemo popolnoma, toda včeraj, na petek trinajstega sem naredil največji korak v svojem življenju na poti spoznavanja kaj pomeni biti živ, kaj pomeni živeti ter navsezadnje kaj pomeni nekoč umreti. Ves naval mišljenja me je pripeljal do zanimivih zaključkov.

Lep pozdrav do naslednič… newlife